Si najzvestejši
Zato imam te res najrajši
Ne zameri mi
Ker pišem ti
Ne morem se premagati
Saj so moje misli le pri tebi
Zjutraj ko sonce me obsveti

Zakaj bi odprla oči,
se zazrla v pust bel zid,
oblekla zmečkane obleke,
spremenila svoj obraz,
odšla med tujce...?

Moj vidni spekter se je zožil,
   tla so se mi zamajala pod nogami,
gore so se rušile
   in reke narasle čez bregove...
Ogenj je zajel drevesa,
kriki prestrašenih ptic so parali možgane...

Rada bi čutila tvoj hrapavi jezik
     na vsakem delcu mojega posušenega telesa...
Rada bi čutila kako čistiš iz mene umazanijo,
     me napajaš s svojim vonjem...
Rada bi odprla oči
     in začutila, da si me vrnil v življenje...

Sem kar utihnila ob vsej tej tvoji nedolžnosti…
Se nasmejala ob tvojih predrznih idejah o tem,
Kar jaz po tvojem mnenju čutim…
Nisi razumel...silil si dalje…
Z jeznim renčanjem sem se otepala tvojemu
Poskusu, da mi vstopiš v glavo…
Sovražim to!

Zapleši na mojem grobu, v objemu noči.
Nikar ne joči, ker me več ni.
Končno sem prosta strahov in želja.
Lebdečo v temi, osvetljuje me Luč,
Na krilih Molitve miruje moj um.
Ne boj se moje smrti,
Zapleši, zapleši v svit novega dne.

Nakopičeni trenutki
Zlivajo se v podobe
Ob zavesti
In brez nje
O katerih
Ne izvemo
Od kod prišle so

Čudo je,
da se na dnu
lahko zvrti
nekomu od miline.

Čudo
kot mavrica

Sedim, skušam umiriti svojo misel,
čakam, ne gre, poskusim vnovič,
osciliram, parodiram med živčnimi končiči svoje zavesti
in iščem besedo, odtenek blond las in belih čeveljcev.
Mrzim poeta pijanega od nje ob polnoči,

S smrjo minejo vse želje,
tiste želje in veselje,
ki krasijo nam življenje.

S smrtjo pride tista sreča,
sreča, ki se v peklu veča.