Nakovalo polnoč bije,
luna sije, spanec kuje,
iskre vrance v podkve časa,
Bog je senca brez obraza.

Sem ter tja do zvezd zibaje
in na vajetih hrzaje,
črni princ na svetli strani
one kaže vrli dami.

Spoznavam, da mi ni vseeno zate
V moje srcu si štet med prvake,
V sanjah slišim najine korake,
Čeprav spadam med tvoje svetovalke.

Se ti včasih ne zazdi, da so dnevi zaspani, prazni in dolgočasni ?
Da je to obdobje tvojega življenja kot velika puščava'
In ti si v njej kot en majhen deček, ki tava?
Kdaj pomisliš, da si kot drevo jeseni, brez listov?
In kot revna ulica v temi, brez svetlobnih signalov?
Dobro premisli o vsem tem…
Ti je postalo jasno, da je tudi ta žalost brez veze?
Nasmehni se, stopi v življenje, pozabi na vse skrbi in trpljenje.

V meni se dogajajo čudne reakcije
Kar naprej v srcu potekajo kolonizacije,
Na poti ne vidim nobene merkacije,
Življenje je obarvano v stilu akcije.

Ko zjutraj se zbudim zaspana,
Ves svet se mi zdi uganka neznana.
Vem, da nisem Nikolina ta prava
Taka – nasmejana.

V meni je totalna zmeda,
Za njo ni dovolj je ena beseda,
Svojega dejanja se prav dobro zaveda,
Z nasmehom me gleda
S tem mi živce razjeda
Točno tako zgleda
Kot, da se norčuje iz medveda.

Včasih, ob vsej tej zmešnjavi in norosti
Se kdo zaleti vame in mi reče le oprosti.
In sprašujem se če je le oprosti zadosti?
Ali nimam dovolj kreposti?

Spim, da se zjutraj zbudim,
Niti ure dneva nočem prespati,
Starejša za noč hočem postati.
Nočem, da življenje zamudim.

Ni važno ali skačem od veselja,
Ali jočem od trpljenja.
Ob vsakem trenutku dobim navdih,
Da napišem kakšen stih.

Pogled nate je kot na jutranje žarke,
Nežne in vztrajne ko pokukajo skozi okno,
Igrive in plesoče ob pesmici vrabčkov.

S svojimi besedami in dejanji človeka prevzameš,
S svojim pogumom ga namažeš
In v težavah mu pravo pot pokažeš.