Verjela ti bom
besedo, nasmeh,
resnico, laž,
nič ne bo bolelo
in ne bom tekla nikamor,
stradala bom pamet
s srčkanimi traparijami

Tvoji poljubi
moj ljubi,
so me prevzeli,
me zavihteli
tja gor v nebo,
kjer sva samo
midva oba,

Tiho pada dež,
kapljice se odbijajo od dežnika,
ulica pa se tiho prazni.

V črni temi, se žarek blešči,
ali se mi samo zdi,
da nekaj v tej svetlobi posebej žari?

Da, vrata so to, s ključavnico zlato,
le kje je zdaj ključ,kažipot,
da vidim kam me lahko odpelje ta pot?

Nikoli nisem imel lepega življenja,
in nehal sem se slepiti,
nikoli ga ne bom imel....

Vse kar sem povedal sem se slepil,
vse kar sem naredil je šlo po zlu,
nikoli pravo, nikoli pravo...

Povej mi,
preden zagori
rdeče čez gozdove,
preden utihne
v meglena jutra,
preden zadiši po preperelem listju,
povej mi,

Nočna mora divja kot časovna nevihta,
kje se življenje z rojstvom začne,
kako lahko preraste tema tako lep gozd,
zakopani strahovi se vračajo nazaj,
je ta negotovost boljša od rojstva,
ko prinese dež že sončno jutro,
in zvezde ne osvetljujejo neba,

Kje sta vzrok in posledica neznana,
a dogodek še kako je stvaren,
in boli, kjer ni udarnin,
in kjer je smeh iz smeha vzet,
brez nasmeška na obrazu vzklije,

Dva milijona jeznih kipov gleda v dan,
na sever zre, kot da smeh je pokopan,
nevede zapirajo oči pred grozno točo,
še živi, boli spomin na krvavo sočo.