kako jesenski čas hiti!

Mrakoba deževnega dne se spreminja v čas ledene beline,
top pogled in skrit obraz zamenja bleščeč nasmeh rdečih lic.

O ti naš očim, krušni Bog,
si dal nam puščico in lok,
podobo svojo, luč v temi,
najhujši zveri med zvermi.

O ti, ki kradeš času čas,
kralj ribičev in mrtvih rib,
o ti, če si, si le oblak,
utvara, zmota in privid!

Z izrezljanim pogledom
me raziskuješ;
sem štukaturna figura
iz pozabljenja
nekih plesnih korakov
ki so nekoč odmevali

56

Samo moja je oblast,
pripada meni in nikomur več.
Zdaj zunaj ostri so zobje,
zagrizel sem v svojo last.

Kakor Eva v rajskem vrtu
si želim doseči
prepovedane sadove
in užiti njihove sokove
v pajčolan sramu odeta
se raztezam vedno višje
da dosegla bi ta sad

Sinoči je nebo pozabilo
na zvezde v tvojih očeh,
odreklo se je modrini
kot morje globini.

Vržena v presejano svetlobo
v valovanje bokov in dojk
ko telesi poljubljata
slan in vlažen pot
v mokri tišini teles
je zbrano njuno nasprotje.

Izgledaš kot vitraž,
to je vse kar si predstavljam,
znotraj okna,
čeprav te imam na sumu; 
se mi zdi, da sem slišala...
besede, ki utripajo...

Na liniji med menoj in teboj,
radirka grehov s pogledom odpuščanja,
pod stropom ujet veter, ki razmetava suhe rože,
raztreščen ljubezenski verz, leteče črke,
z akrilnim sijajem upanja, neskončen fokus
neuničljivega trpinčenja brez pozabe.
Zakodirana čudovitost poslednjega tanga.

Jata ljubezni v parku, po klopcah,
upočasnjena prebava preteklega dne,
sprašujem se, katero frekvenco
sploh še lovim, v tem hrupu sveta
in tišini, ki mi jo namenjaš?
Utrujena od vezenja zlatih upov
se predajam lenobi in totalni vzdržnosti
preklinjanja...
Skoraj epitaf.