Tavam po mestnih ulicah,
štejem ljudi,
jih sto naštejem
in obstojim.

Zakaj to počenjam,
zakaj skrbim, se oziram,

Čutim hladen dih,
čutim praznino dlani,
ne otipam, ……
samo tišina mi doni in me vodi v pričetek noči.

Morje, valovanje,…… Spominja me na srečne dni.

Sem na plaži ležala, se sončnim žarkom predala,
v omami morskih vonjav,
ob glasovih galebov, ki so se ljubili na gladini morj
Tako sem si želela dotikov, nežnosti,
sem si jih pričarala z zaprtimi očmi

Hrsk. Hrsk. Topotanje črnih konj.
Zato ne more oditi. Saj se trudi.
Top. V daljavi.
Morala bi
pozabiti. Črne konje.

Pod lipo košato sedi
z očmi zasanjano sledi
prelepi beli ptici
v mislih jo preplavljajo spomini
na vsa lepa doživetja
ji privabljajo nasmeh na ustnice
in lahno rdečico na lice

Bleščava zamaknjenost v predigro večera,
okvir jagodnih misli, ki zgosti besede v
izgubljeno natačnost preciznega strela,
in zato zgolj prijazno pokima,
s privlačno toleranco do idealne puhlosti,
ki se razleze čez cel večer 
poln čudovitih toalet.

Narava ustvarila je novo rožo,
tako, ki je prav čarobna
in ki zleze ti pod kožo,
pogled, pogleda dva sta že usodna.

Toda njen privlačen cvet,
prekrasen, kar neskončno lep,
oči privablja spet in spet,

Moje sreče gospodar
si včasih bil,
čas te je prekril.
Molk cveti med nama,
ravnodušnost in brezbrižnost
z njiim se hranita.

Čas je morje,
do skrajnosti brezmejno,
nikjer se ne začne,
mu konca ni.

Praviš, da te spravljam v obup.
Od mene si dobil že na tisoče obljub.
Tako slabih rim že dolgo nisi bral,
si mi razočarano dejal.