skozi
pregreta ležišča
zakajene dvorane
misli razklane
upognjena hrbtišča
brez zunanjega blišča
skozi
prestreljene možgane
tja do črne Ljubljane

Sedim, bedim
in molčim
sredi noči
poslušam tišino
gledam temo
slišim več
vidim več
več kot v teh
praznih dneh
pred mano
pred tabo
pred svetom.

O človek kolikokrat si z rojstvom stopil na zemljo
koliko življenj si že na njej preživel
ali ji res hočeš ostati za steljo
ali boš enkrat za vselej odšel.

Iz sebe izganjam miselne klice,
ki želijo duhovno prevlado za se,
poravnavam si škodo v nekdanjih telesih,
razkrivam vso maškarado mišljenj.

Doma mi je slabo, v šoli še bolj že serjem in ščijem, kozlam in prdim za vsakim vogalom ga cukat želim. Tam vidim eno lepo dekle jo vprašat sem hotu ˝Kako kej zdej gre ?˝ a glej ga no zlomka zagledam še eno dekle, jo vprašam ˝Kaj je mala a bi plesala?˝. Me gleda z temi svojmi očmi mi pravi ˝Kva je mali a plesu bi ti ?˝.  Sem šeu po dva pira mala za mano stoji, začudeno v njo obračam oči. Mi reče ˝Na zdravje in kdo si pa ti˝ Smo že vsi pijani in ko se zbudim si rečem ¨Le sanjal sem kva pa želim¨.

Jelenčki po zraku plešejo balet,
kraguljčki pojejo prekrasen sonet,
božiček pa ravno zate skozi dimnik vrže mavričen paket.
Kaj pa je notri?
Domišljija te trga,
mogoče nova zlata zadrga?
Zletiš k darilu v svojem stilu,
ga odpreš in se v njega presrečen zazreš.
Dih ti zastane,
ti sapo vzame in ti spoznaš,
da najboljšega in najlepšega božička na svetu imaš!

Hlačke so lep arhitekturni element,
ko letijo v loku.
Je treba imet strašen talent
da na boku,

ne ostanejo.
Midva uživava,
ko se porivava
drugi manejo.

Očem nevidno
Pod odejo skrito
Ujeto kakor luna v mescu
Samo v neznani sobi

Drugačno od vseh drugih
Edinstveno v vsej svoji podobi kot
Ikone razporejene po ekranu

poglej jo
kakšna je
zavedaj se
da niso vse takšne
sicer pa
ko boš spoznal
zakaj je tako črna
in okrogla
vedi da je prepozno
veliko prepozno

Ni miru.
Zvezda sveti na nebu.
Mimo gre komet nekoč.
Njegov dolg barvit rep
zmoti pogled na svet sijoč.

Ni miru.
Grem na sprehod po gozdu,
grem po potki, daleč proč.
Ne vidim ptice, a slišim
glas zelo pojoč.

Ni miru.
Le glasna tišina,
ki je kot bomba, rekoč
saj bo eksplodirala
na neko tiho noč.

Pred sabo imam še leto dni življenja,365 dni bolečine, veselja in trpljenja.
Vse težave se bodo razblinile, v tekočo lavo misli poginile kot mehak utrinek žgočih kamnov, ki gorijo trdo, kot težke besede bolijo.

Življenje je beda, svet okrog njega gleda s požrtvovalnimi očmi.
Vsega lepega bo enkrat konec.
Sonce zaide le enkrat v življenju, ko pride v lepo besedo, pesem igrivo - življenje je veselo in živo.