Nosil sonce si v laseh,
ko si stopil v moj svet.
Napila sem tvojega se smeha
moj že davno je obmolknil.
 
Prodala sem iskrenost.
Zabarantala srečo
v norih nočeh.
Zapravila tvoj iskriv smeh..

Lagal si mi z očmi,
katere gledale so milo.
Božal me z rokami,
hudičevega dotika.
 
Piti vina si mi dal,
sladkobni poljubi
prikrili so pelin.

Odšla bom prej,
predno mi poveš,
da ti ni več zame.
 
Ne zmorem ponovno
sestavljati koščke srca.
Ne zmorem veš radirati
brezsrčnih besed.

0samljen si in poln laži
tvoje poti so temne in puste
pajčevina je pregosta,
da zmogel bi izstopiti.
 
Vse tvoje sladke besede
že kot resnica zvene.
Globine duše kričijo
na pomoč.

V srčni zlitini strahu in nemira
se v razcvetu daljav porodi upanje,
da pogled v razpenjene vode,
ki ne tečejo nikamor, izteče odgovor
žadastih vprašanj molčeče duše,
kako naj srce razpade na moje in tvoje,
ko je vsemu imaginarnemu in resničnemu navkljub le eno?

Obsodbe, žalitve, dvomi,
ki se prepletajo v njej……
vse se name prenese.
Ni skrb, le zavidanje po nečem,
da ni v meni spon, da živim naprej.

Uboga živalca lahko ostaneš.
Pripoveduj……..
nenavadno ljubke zgodbe.

Sveti v temi ali v temi sveti,
nima druge,ležal je tam
list konjske mete.

Pa…………. okna,
pa ………….gola telesa,
raj za nove postave.

Pozvoni, da vrata ti odpro
in po vrsti
kot singerca štepa,

Korak se zlomi,
zamah otrpne,
v ustavljenem času,
ptica ne pade na tla,
nasmeh ostane...

Svetlobo si razlomil na koščke
in jo razmetal po neizogibni
notranjosti vseh drobnih, steklenih
odsevov ljubezni, izmišljenih
na robu postelje in robu belih lis neba
možganske skorje ovna, ki se zabije
v sprenevedajoča vrata nedotaknjenih