Vse je vzela k sebi...
Tudi sonce in zvezde je snedla z nebesnega svoda...
Pa ni rekla nič...
...kakor da ji je počila struna na mandolini...

Iščem spretnega hackerja,
ki bo razbil začaran krog
melanholičnih bujenj
z zatohlim vonjem po samoti.

S katerim programom
je programer
programiral moja jutra?

Še oči nisem odprl
pa že vem:
moja sreča danes ne bo nastopila!

Tihe so brajde,
ne čebljajo več škorci,
pozabane misli,
zobljejo norci.

Koga naj iščem,
pred kom se da skriti,
tečeš, ne moreš,
sam sebi uiti?

JABLANA

Ko nikogar ne bo
bom jokala.
Jokala bo kot
majhen otrok
ko več nikogar ne bo,

Tam, kjer se sliši šum oblekc
majhnih vil, plešočih v noči,
tam, kjer tečejo skrivne reke,
ki jih človeške oči niso videle...

Novo jutro je spet,
sončni žarek v rokav ujet.
spet si ob meni,
poljubiš me pred vsemi.

Konjska kopita, trdi koraki,
jeklena roka mračnih!
Črni jezdec….strah in trepet,
Senca v siju lune sledi mi,
bežimo , tecimo srebrno reko prebrodimo,
neustrašnih moči zapustimo.

Medena rosa lesketa se v jutranji zarji razbohoteni,
po pobočju razsuto, razvija lepote prebujanja,
note narave vklesane v skalnjak,
z lepoto cvetja pomladnega obdanega.

Krik strtega srca
poslan v brezmejnost tega sveta
ki nihče ne sliši ga
saj se staplja z vsemi kriki
trpečega življenja
vsi ti kriki bolečine
kot otožna pesem so manjšine