Od tam kjer je moj dom,
že od daleč vidiš zvon,
mogočna cerkev tam stoji,
Miklavž  iz zvona govori...

Povsod ravnica, polja so,
očara te pogled v nebo,
boš videl štorklje ko lete,
prijazni tam ljudje žive...

Mnogi dušo mojo so ranili mnogi na mene pozabili vendar v meni upanje še živi, da še kaj dobrih je ljudi, ki iskreno ljubezen bi mi pokazali in vso dobroto mojo bi zaznali. Veliko od življenja več ne pričakujem le ljubezni malo še potrebujem, ki do srečnega raja me bo popeljal ter mi vsaj nekaj trenutkov strasti in sreče dala.

Bil je (smeh in
bilo je sonce (tako
vroče, da si lahko
videl mavrico (v
očeh - seveda)))

eden tistih
(trenutkov), ki
prodrejo do bistva
((karkoli že pač
to je) brez, da bi
vedel - kako (ali
vsaj zakaj)), ki
se vračajo (znova
in znova) dokler
ne padeš,

Ne bo me volja zapustila
do ljubezni moje in besed,
edine vnašajo v žile
pretok občutkov, zdrav polet.

Spoznavam se v raznih strokah
orodja razna na pretek,
z njimi širim svoje znanje
a le eno nudi čustvom lek.

Pogled prerad se zaustavi
na sanjsko ženo za umret,
orodje vleče me k spozabi,
saj nas oživlja iz veka v vek.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz je bil kot sonce,
njen nasmešek in stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...

Toda zdaj je odšla,
v slovo ponujala prijateljstvo.
Le besedo bi morala izreči,
spoznati, da se čutim ponižanega.

Z menoj bo stala v mislih,
spominjal se bom lepih,
iz srca odprtih trenutkov,
ob bolečini, ki me razjeda.

Zdaj zadnja ura je prišla,
zato zdaj prosim Jezusa,
da zla me reši vsakega,
na koncu večno življenje da.

V kotu sobe že vidim smrt,
kako je lepa kakor vrt
ko v barvah ves je zacvetel,
in ptiček v njem je mil zapel.

Oj sestra smrt kaj ste že tu,
kaj meni boste grešniku
storili danes ta večer
ko čutim v sebi tak nemir.

komaj vrvica ovija tvoje telo
samo vrvica hlačke drži
tvoje telo v vročici drhti
poljubi samo še podžigajo
.. po trbuhu
in nižje.. vse.. do..

obrnem te narahlo
ter se skrijem med nogami
poljubljajoč notranjo stran stegen
iščem odgovor
v tvojih vzdihljajih

roke božajo tvoja bela prsa
mečkajo nabrekle bradavičke
ne počivajo samo na enem mestu
včasih počasi krenejo k trebuhu
nenasitno potujejo po telesu

Polegnem te nase,
te rasprostrem po sebi,
po celem telesu te čutim,
kakor, da se koža v kožo preliva,
tvoj hrbet mi na prsih počiva.

Glavo ob moji polegneš
ta trenutek le za naju skrbiva.

Pod hrbtom, rjuha
vpija znoj.
na meni ti
in noge drgnes ob moje
da mi po žilah tli.

Sanje sem danes imel.
Dovolite da vam jih povem,
ne bom vas zadržal dolgo,
jih preletim,
mogoče vas nasmejem
in vas dnevu prepustim.

Sanjal sem eno gospodično.
Povsem neznano.
Možgani so se izmislili obraz,
izmislili so si eleganco,
brez primere,
ne bi si drznil gospoda žaliti,
da se je v moji glavi znašlo,
kar ni znal narediti.

Zagledal sem se tja,
koder čipka hlačk se drži telesa,
tvojega krasnega telesa
ali tvojega stegna,
kako se čipka vije.
.. čarobno kako grič skrije

Ti na hrbtu, noge na zidu.
Pa se obrneš
in raztiraš mi poglede
še jagode pobledijo,
slajša od fantazije.