Šele zdaj vidim, katero okno je bilo tvoje. Žal mi je, da nikoli prej že nisem pogledala skozenj... ...Takrat, ko je še bilo za njim življenje. Namesto tega je zdaj tema, kot da bi se sonce nagajlo z ljudmi. Želim si in vem, da nekoč za najinim oknom, ne bo teme.

Nekaj umira!
Mogoče lesk smaragdov
v tvojih nekoč sijočih se očeh?
Mogoče poletje,
ki mu sonce pojenja,
na poti v jesen?
Nekaj umira!

V Afriko po sinestezijo.
In je šel proč od samote, ki jo prezir je ovil v debel plašč sočnega.
S plašnim korakom in ostrim umom.
Kot vudu lutka v mlaki stopljenega voska.

Daleč stran si ti od mene
daleč od oči, srca
vendar pa ljubezen moja
ne pozna razdalj, meja
z vetrom ti pozdrav pošiljam
s soncem topel moj objem
z dežjem pa po mavrici

Dežne kaplje
se mi skrivajo za ovratnik
polzijo vzdolž hrbtenice
in se zvezdasto širijo čez kožo

Skozi tvoje dotike, se kot skozi prizmo,
Lomi moj pogled na svet…
In za zastirko nežnih poljubov, resnica, lisica,
Vsa važna razlaga vsem, da sem že ujet…

i wanna drown your mountains

Radovednost je privilegij srečnih.
Sreča je atribut mehanizma.
Mehanično nas osvobaja.
Svoboda je paradoksnega značaja.
Značaj je zelo relativen pojem.
Relativen je bil že Einstein.
Einstein se baje ruši.

Črn tulipan se je zaobljubil bleščečemu vetru...
Črn tulipan je iz jezerskih meglic spletel še zadnje puhaste oblačke...
Črn tulipan je sončni zarji ukradel poslednji zvezdni utrinek...
Črn tulipan je šumenje listja spremenil v žuborenje potoka...
Črn tulipan ni bil nikoli črn!
Bil je...

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) 

Vsak TRENUTEK s teboj
je zame SREČA.

Dotik noči,
dotik rok,
dotik teles….
….. igra brezmejna.