Rišem v prazno.
Zvoki so.
Nelogični, a na popolnih mestih.
Vzdušje.
Zdaj.

Solze na obrazu.
Jok.
Trepetav vzdih.
Sanje v zraku.
Nekoč.

Htio bih ti reči nešto ohrabrujuče
pronači riječ koja zacjeljuje
htio bih ti reči da mi nedostaješ
ali te više nepoznajem.

Ustavil se je z mislijo na nov dan,
z bliskajočim gromom odseva novega začetka, ki ga želi osmisliti.
Trznil je in zamajal roso na svilnati bilki polja razuma,
da je padel v objem dehtečega, ki je pomlad.

Te iščem ob zahodu dneva,
sanjavih oči
in ponujam roko.

V poznih nočnih urah
te kličem s pesmijo, potiho,
da te ne zbudim.

Prišel sem na to zemljo živeti,
da vidim usklajenost njenih lepot
njih različnosti v razgibanem spoju
preplet kamenin in veličastnih grozot.

Kako neznane sile
me vlečejo v življenju,
kako težko si sledim...
Ljubezen je edino kar
resnično želim,
darila ne morem sprejeti,
preprostost je prepreprosta....

Ugasnjena v pepelniku hrepenenja,
ustavljena ob dotiku ustnic,
ki razmejujejo čas in delijo ljudi
na ljubljene in neljubljene,
se odpovedujem iskrenosti do sebe,
da te ohranjam kot infuzijo
poslednje volje...Rekla sem,

Nisva sama
v brezzvezdni tišini noči

Moje bolne želje
ti kot dolgonogi pajki
plezajo čez prsi

Prstima hodam po tebi,
prst po prst,
toplinu svoga srca slažem.
Ležiš kraj mene,
u jezeru tvoga oka
drhti zraka sunca,
i voda mog pogleda
tvoj pogled dira.