Na tvojim sam poljima visok jablan, stojim,
a ti mi daješ sebe, mirisom ravnice drhtiš,
između neba i tvoje zemlje istinski se znojim,
jer šapatom svojih njiva moje krošnje dojiš.

nihče ne zdrži toliko svetlobe v
eni epizodi. treba je iti v senco,
čakati oriksa. potem se morda
lahko vrneš in postaneš ta,ki sveti.

podzemski volk je prestrašen. cel dan
ždi v ozki luknji. kačji sik
mu odmeva v ušesih. zelo me skrbi,
kako bo nadoknadil kosilo, 300 000 termitov.

Obljubil sem si,
da te ne bom imel rad
in da ne bom dovolil,
da se me dotaknejo tvoje nežnosti.

Čigava solza, topla,
je kanila na mojo roko,
me pozdravila v letu
in prišepnila tiho sporočilo?

Tvoje oči so bile kot ogledalo resnice,
pogled poln bistrosti,
kot odraz zahoda v morski modrini.

Govorile so,
da sem poseben, zate edini,
dragocenost brez cene.

Prišla iz hladnih je dežel
na jug obal in sonca,
si pregrela je telo hudo,
zdaj težav ni videt konca.

Norim, nezavedajoč se svoje eksistence,
turbulence, ki me hoče obrniti,
niti ne želim spoznati.
Predati se želim in takoj umreti,
vzeti mi tako ne morete ničesar več.
Sveč sij ni zaželjen na grobu mojem ...
Pojem, ker govoriti več ne znam,

Nocoj s kvartopirci
zapravljaš čas,
s črnim vinom
piješ moje oči...