Ko se sprehajam po tej zemlji, kjer je treba umret,
se spogledam z realnim svetom, pa ne vem, kje začet.
Ker smejal in smejal sem se tolk grozno dolg',
da je še moja mama misnla da sem čist nor.
Ampak nikol nisem naredu tisga, kar ne bi smel,
čeprav sem zaradi tega bolj malo imel.
Malo sem se jokal, nekaj več sem se smejal,

Al spomnis se, prijatelj koliko sva skupaj jih prebrala knjig, ki za naju so prepoved bile? Kako sva skupaj uzivala....

kjer koli si, naj bo pesem srca s teboj, naj te nešteto prelepih trenutkov zapelje v svet sreče, brezskrbnih poti, bodi zvezda, da bo tudi drugim ob tebi lepo.

Odšel si stran...zakai???
rekel si mi da me ne maraš več...zakai???
jokala sem samo zaradi tebe...zakai????
zakai, zakai, zakai....to je zdaj vprašanje...
kdo si, kaj sem, kaj hočem???
kdo si to vem - nekdo ki me ne mara...
kaj sem tudi to vem - nekdo ki te ljubi...

S prebodeno dlanjo božam
izkrivljenost časa
v zlomu strasti,
neulovljivih vesoljnih kretenj,
ne vem čigave iznorene ideje
o iskreni nujnosti
lomljenja srca, ki se pretaka

Nad vrtom kraljuje
visok obcestni hrast
v nenadejani sopari miruje

Ogledujem si radost ljudi
ležeč na toplem produ
živahnost mladih- njihov smeh
mi godi kot da smo v rodu.

Objemi me in me občuti,
prevzami me s seboj.
Reci: tukaj sem,
ne govori,
popelji me v noč.

Pozabil sem te v spominu,
v tiktakanju ure, ki tako zamuja.
Vse kar si kdaj rekla
kot, da ni  izrečeno.
Si pozabljena,
v času, ki ni obstajal.

Jutranji ritual je nem,
potopljen v tišino.
Umivanje zob.
Vžigalnik.
Cigareta.