Kot tristo ton težak vlak
misli neomajno drvijo
v tišino, kjer so doma.

Vrtijo se in vrtijo,
po zdaj že globokem tiru,
edino jeklo jih ustavi.

Daljava naj bo bližina,
dan naj kratek bo sekundo.
Že to sekundo naj bo ta dan,
ko se vrneš zvezda moja
in vame upreš svoje modre oči.

Tanek dim ovija se okrog teles,
bele čipke vežejo življenje,
le en korak še do nebes,
rodi se divje hrepenenje.

V jasni zvezdnati noči
ona je stala tam,
v vsej svoji nemoči,
še sama ni vedela kam.
Ji bilo in tolklo srce je,
na nebu, glej, luna bleda,
samo ona je vedela kaj je,
da dekle tak milo gleda.

Skozi jetra
sežem po
zvezdah
jutranjega
psa.
Uničujem
vse kar
je
lepo.

Poskušal odpreti sem priročnik,
tam, kjer opredeljen je izvirnik,
se držati navodil in nič več,
prav nikoli v zmoti živeti.
 

Ljubiš se z nitjo-
na kateri ti
čisto nežno
visi življenje

Na kruh si
namažem
zvezdni utrinek
poln
črnih saj
usedline,

Srečala se v rani sta mladosti
zagledala drug drugemu v oči
odmaknila jih nista
dolgo vsak sebi
dokler se on zagledal v drugo ni.

še kako rada
bi izrekla besede
jutro, lahko noč…

zaspala v večnost
sanjala sanje
ne bi bolelo…