kapilare pokajo
notranje krvavim
kdo bi vedel
kako močna je želja
da izkrvavim

čutim tvoj pot
čutim tvoj zadah
čutim tvoje telo
čutim tvoje drhtenje

Kot samotni jezdec v preriji
jezdim po samotni poti
v upanju da prideš mi naproti.
Vidim te na koncu te steze
razširjaš svoje močne roke
vabiš me v svoje naročje
v galopu smeje približuješ se

Julijski večeri

Krasni ste, krasni!
Mili in svobodni.
Pod nebom vpeti,
naslikani v neskončne brzice
svežih pokošenih trat.

sivolasi ženici
v besedi
kontrabasa
iščeta pripoved
svojega življenja

zapleta ga v jeklene žice
ovija razum
zaseda prostor odprtine v zidu
okno brez zaves
zakrito s pregreto pločevino

strah

razpira se
s čebelo v dlani

spet

spet bo razkuštral
razparano kožo

Ko sva se prvič srečala
je rekla, da si ga želi.
Potegnil sem ga ven.
Dala ga je v usta, ga
oblizala s strastjo...
in vlekla...vlekla...mmmm,
vlekla, da se je kar kadilo...

Brez modrine tvojih oči je nebo sveta sivo.
Mavrica je brez tvojih dihov enobarvni manifest dolgčasja.
Daj, naj rezek tvoj pogled mi zada poslednjo rano.
Z oljkami in cipresami bom izkrvavel v večnost.
Od oljk in cipres bom zadet v tvojem objemu.
Sladkoben vonj pinij bo brisal sledi.

Izza skal droban svetovljan miri nemir čolnička plavajočega na bleščicah modrega.
Išče veslo, kliče na pomoč, v širjavah uzre teman oblak.
Le tren očesa in zbesni tudi on, saj sladko se zdaj s slanim druži.
Veslo se zlomi, zlomi se mornarjevo srce.