Tvoj pogled
je res globok.
Spravi me v
sramežljivost.

Bili smo sredi polja,
midva, krompir in dobra volja.

Čeprav mraza res ni blo,
sva stiskala se, kt da bi za preživetje šlo.

Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Slišati glas ki trga
skozi mojo večnost ki je prekleta
to je ljubezen, ki je zaman
to je ljubezen zamazana z bolečino in grozo
iz za vrat žalovanja,
tisoč oddaljen sem življenj
in nikoli več najden. ...

Vosek stopljeni moje so kosti,
mi dim kot duša, izpuhti.
Plamen mi ugasne, več ga ni,
me veter ponese v žarku Svečine noči.

Nebeški sel.
Dlakavo nebo.
Svilnata preproga.
Bleščice rosijo.
Nebo zrcali cvet.
Vdihnjen cimet.
Neboglasnica.

Zmeraj težje je,
vračanje k bistvu.
Zmeraj bolj utopično,
kristalizirati že videno.
Na meji pogubnega,
loviti sončne žarke.
Videti splet mavrice,

Kako zahtevati od dneva več
in ne izgubiti tisto malo?
Kako gre dajanje in jemanje skupaj,
če so razmerja že od nekdaj dodeljena?
Kdor ima več, da več...
Kdor ima manj, da manj...
ker enim se še hoditi ne ljubi.

Nekateri se krasijo
z naslovi,
drugi menjajo obraz.
Se mažejo s krvjo,
privihani nosovi,
nikjer lasten jaz.
Ne vidijo oblakov,

Hodim naprej,hodim po sebi
teptam se s korakom
korak me ubija, ponos mi umira.

Ostal sem sam kot zrno v morju
nikjer ni nikogar, zapuščen v sebi
potolčen v prah
sem nihče in nikdo
in kot tak ves drugačen.