Terapija moje duše
se izgubi v akademski
disciplini.
Potrebujem zdravnika,
ki bi zbral pogum
in si upal priznati,
da sem Nietzsche.

Blodnjak sivih con
me pripelje do roba
eksistence.
V daljavi žari
zadnji sončni
zahod.

Tukaj je doma veter.
In tvoje dlani.

Daleč od prodanih nasmehov.
skrito za tvojim ovratnikom.

Hladno je pod soncem
in še hladneje bo,
vse dokler ne bo kdo
nehal peti vencem.

Tistega dne, ko sem odšla
nisem videla sonca več;
a prišel si ti mi roko dal
in v temi mi luč prižgal.

Ujela sem sonce, ga dala na dlan,
očarana nad lepoto, ko zrla sem vanj,
bil je trenutek, a zapisan v globine,
ujela neskončnost, ne pa spomine...

V nekem težkem trenutku
mi je ponudil svojo dlan
presenetil me je
nisem imela teh pričakovanj
nisem vedela
da še žive ljudje
ki ni jim vseeno za-te

Ni oral s plugom
in za sejanje
ni uporabil
traktor.

Gledam tvojo sliko,
gledam tvoje oči,
telo si ljubezni želi
srce po ljubezni hrepeni
ne vode, ne zraka,
ne pesem belih ptic si ne želi.
Vse kar v mislih je si ti

Kdo meni te besede narekuje,
ki pero jih moje zapisuje?
Sem to jaz, ali le moj izraz?
Je to Božja roka,
ki v meni budi nedolžnega otroka?
Je to kozmični glas,
ki ga jaz zapisujem,
da dotakne se vseh nas?