Molila je
na Gangesu
z gangreno v grlu.

Prižgala je,
sklenila roke,
proti soncu je uprla pogled,
molila naj bo slišana.

Majhna hiška iz želoda.
V želodu majhen škrat.
V majhnem škratu, majhna duša,
v majhni duši, mnogo vrat.

Zagrabi besedo za zadnji dve črki in
ji v maniri starih mojstrov rezbarjenja vžgi bogato okrašeno inicijalko
Tako ji boš priskrbela nadih trohobnosti in
ji zagotovila verodostojnost katere sama po sebi žal ne premore,
nadalje ji priskrbi barvno ozadje in jo zavij v razumljiv kontekst kot
darilo, sporočilo presenečenja od

Pozdravljena kraljica teme!
Ime ti je Norica...
Slišiš? Svet kriči?
Odštevajo se zadnje ure...
In vsakega za svojo rit skrbi!
V krikih svojih so odreveneli
Spontanosti več ni...

Prav njo, velikokrat sem srečal
da je že čudno v mislih mi bilo
in ko sem se v večernih tihih urah
sprehajal s svojim starim psom,
sem zopet videl njo sloneti na ograji
poznanega nam starega mostu.
Se zadržati nisem znal, še manj bi zmogel,
izgovoril sem nekaj vljudnostnih besed
kako nikdar do zdaj se nisva vid'la
a zdaj se vsaki čas srečujeva,
da red bi bil, ko že čas imava
predstavil bi se vam prav rad srčno.

Postal sem senca svoje tesnobe
tavam v mraku, kdo ste vi?
Vtisi oblačnega vremena so me skrčili na raven kaplje

Kot je bela moja misel
taka bodi tudi ti
ki si odprla moje srce

Čakam tvoje bele rjuhe -
mlado roso spomladanskih noči,
da me zbudi iz zimskega spanja
in ti stečem naproti.

Za vogalom tiči zajec poln upanja
se zdi, ne kot mi prazni kozarci
gledamo v dno svoje sreče

vrata so odprta!

ni važno kam.

Ko zaide sonce in vstane noč
šumenje v ušesih bo preglasilo
sleherno besedo

Nikoli presežena harmonija udobja
bo za večno odstavljena
kakor načelo ugodja

so sladke sanje
žakelj za čez glavo
veter v laseh.

so sive sence
praznih dejanj.