Ptice odletijo.
Daleč,
daleč pred tabo so.
Ko obzorje napolnjuje plast nevidnih flamingov,
šepet
srca v uho-
daleč so trave prejšnjih dni,

Usklajena,
Preveč prekleto usklajena.
Harmonija.
Po petdesetih letih še vedno vonj nečesa izginulega,
V hipu osamljenega,
Vzvalovanega
V gostilni.

Obljubil si-
s coltom,
da bo peklo manj,
kot si pekel ti.
Ko si me uspaval z nežnimi napevi svojih skladb,
ko sem imela vse najmehkejše, najmehkejše.
Prosim te za zadnjo,

Izgon in kazen
Nisva na tej strani zakona
Mala, srce, ljubezen, pusti te osladnosti!!!!!!!!!!
Na bruhanje me silijo
Želim ti le srečo. Nič manj.
Samanala Kanda,
Zgodba o grehu in kesanju
Zgodba o naju

Človek sem in vem le to,
da sem dosti kompliciran.
Ne razumem se dovolj,
da bi upravljal se kot stroj.

Dandanes je težko najdi smisel življenja,
nihče več ne upošteva mojega mnenja,
po ulici samotni korakam…
pod sojem luči čakam…
ampak kaj? morda boljšo usodo?
Saj ni pomembno, mene ljudje vedno fukali bodo.
ne vem zakaj, ne vem kako,
ampak čutim da s teboj drugače bo.
Sedaj ulice niso več samotne in moj korak ni osamljen.
Ob tebi stopam kot omamljen.

Svoj dolg odplačuje vsak dan,
vsak tren jo spominja nanj,
na trenutek ko si rekla je Briga me,
in znova vdala v usodo se.

Metek
v drevo -
smola.

When river passes by,
my heart longs for hug and understanding.
For accepting who I am
and not where I come from.
For it is I who truly knows
what love is.

Vijolična je zbledela,
moj svet obdaja siva,
odel sem se v črno,
spoštujte moje
žalovanje.
Za dan ali dva,
drama gor ali dol,
naj bo tako,
ker si zaslužim.
Počitka.