Stojim pred vrati
in se bojim vstopiti.
Vem kaj bom storila.
Stojim in se borim,
da se ne bi ganila.

"Rada te imam"
je obviselo v zraku...
Ujeto v pajčevino,
nekje v kotu sobe
in se prestrašeno skrilo pod posteljo.

O, še kako me rada misel preseneti,
ko si v prvem mraku zaželi sprehoda
korakoma jo spremljam po škrlatni obali
zadnjih žarkov sončnega odhoda.

A, ne čutiš oprijemajoče se vročine?
Znoj mi povzi po hrbtu.
Stenska ura zvoni, sosed z brejo mačko tolče na vrata,
mleko je prekipelo, aligator je požrl zobovje hedonističnega
pritlikavca iz Libanona, kateri mi služi kot naslonjalo,
za noge.
Imam ga prav sredi dnevne sobe.

Steguješ prste tam kjer jim ni mesta,
vsa ta opravičila, solze in redka slina,
šepetajo, da nisi normalna,
da je vse kar se zdiš samo iluzija onemoglega uma
navidezno te ljubim, vse dokler si mi v izziv o prekrasna Animeja

Hm…. Začeti… končati…
Kje in kdaj?
Vzeti ali dati?
Potem ali zdaj?
Vprašanja mi že težijo,
In um mi trpi,
Oči moje pa prežijo,
Kje je kot, kjer bi se spočile?

umiral in klel bi
samega sebe,saj niti toliko usode ni, da ponizan
pred tabo bi bil , da vsaj poljubi
moji bi dotaknili
tvojih nohtov na nogi, moje boginje.
Vem smejala se bi,

...in ko vedno vedno bolj ljubim tvoje norosti
in kot klop se te držim
saj končno našel sem svojo zrcalno sliko
včasih najraje pogledal bi stran
preveč podobna je in strah mi je prepojil kosti
zbežal bi čimprej od nje

in že spet je bila osamljena
in njeni koraki so sami tavali po ulici
in mraz ji je ledil kosti
a takega hladu kot ga je v srcu nosila
takega ni
stopala je po ulici in komaj zadrževala jok
in ko je kaki tujec stopil nasproti je pokazala umetni smeh
da ne bi se odprle vse bolečine ki jih nosila je

nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo, tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče pomeni
tam črno nebo spet se dviga
in edina stvar o kateri se zanesem sem sam...
ne nič več teme okoli sebe
le rože bom delil
in sreča ne bo več le beseda
v očeh naj se vidi ta zavist