Ne morem zate vzeti zvezde z neba,
ker bi prej ugasnila.
Ne morem približati meseca
in izbrisati vseh oblakov,
pa čeprav bi to rada storila.

Želim si, da bi bil samo objekt,
da bi bil samo predmet. 

Želim si, da bi bil samo
rumena barva polnega dne.  

Želim si, da ne bi nikoli obstajal,
da ne bi jaz nikoli obstajala. 

Tako sem utrujen,
vsega naveličan,naveličan da sem tu
Pojdem v posteljo,zaspan sem.

Z vso tišino tega življenja
se sprašujem kako nadaljevati.
Ne vidim prihodnosti,
moje razletene misli
ležijo vsepovsod na okrvavljenih tleh.

Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.

Pa ti?
Izbruha lastnega spomina se bojiš,
zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu.

Mala deklica sama v kotu sedi
vase zgrbljena nepremično v kletko strmi
pod zastrtim oknom v prašni koči
je ta kletka, srebrna kletka, last starega Lie-Zia

In bom hudobna
in bom nesramna
in bom nora in bom nema...

lovim nožice zvezd
stopam na lunin odsev
zbiram okruške rimske ceste
sanjam o poletu na Velikem vozu

Grem  z prstih  po tebi,
prst po prst,
toploto svojega srca zlažem.
Ležiš zraven mene,
v jezeru tvojega očesa
trepeta zraka sonca,
in voda mojih pogledov
tvoj pogled  dotika.

Tema, pri odprtih očeh,
svetleč plankton,
valovi pa me premetavajo,
plavam na vso moč.

Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
boem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta,