Polako tonem u beskrajan san
jer bez tebe ne postojim
i tad poželim miligram tebe
malo slatkog šečera za vene
da se ukus vatre širi po mom tjelu
da u meni svira najljepša sinfonija ljubavi
da opet osjetim tvoje strastvene poljupce

Tvoj izkušen pogled raziskuje moje nepokvarjeno telo,
na koži občutim žgočo slo, praviš, da želiš si me zelo.
Z ravnodušnostjo in hladnim pogledom, uprtim v belo steno,
skrivam večno čustveno potrebo, da zopet postaneva eno.

Pozno poletni Maribor
ko udarjajo
težke kaplje takt
zgodnje jeseni.

Zrak je preslab medij,
da bi ti z njim poslal poljub.
Pa ti ga vseeno pošljem,
tudi, če reskiram,
da konča pod kolesi avtomobila,
pod nekoga nogami...
Reskiram.

Samoti delaš družbo,
hrepenenja skrivaš,
ak' si ožvrgoljena,
raj' gnev pokažeš,
on ne bom nikoli jaz,
ni ga, ki bi te osrečil.

Pogledi, spravljeni
v lično oblikovani škatlici,
zbrani in prebrani,
ujeti in vžgani,
vsi so mi ljubi,
vsi so mi dragi,
a le en mi je ljubši kot vsi ostali,
le en je tvoj,
le en je tisti, ki me osmisli...

Večeras ne smijem zaspati bez ljubavi,
ostavila si ptice i njihov glas u meni,
a prije polaska obećala mi u vazi lišće.
Izbrojio sam šume svih kontinenata,
bit će najljepši park na našoj postelji,
i pozdravit ću sve to ubrano lišće,
kad šuštanjem donese bjelinu tijela.

Ko si se ti rodil,
je ves svet v meni zaspal,
se dihati bi pozabila,
ce bi me bolecina ne opomnila.

Ko si mi na prsih lezal,
ves mehak in mil,
zahvalila sem nemo,
le z ocmi se njemu,
ki te je zaplodil.

Prehodila polovico sva življenja,
a v nama je ostal ljubezni čar
iz naju kar naprej se gnete
rojstvo mnogih ljubezenskih duhov.              

Toplota greje najini srci,
pokrita sva z odejo ljubezni.
Redko se vidita dve mavrici,
kako vase složno sta potopljeni.
Nič več ni nedosegljivo onkraj,
niti vznemirja ne tisto zunaj.
Tiho z roko v roki sva skupaj,