Drevesni sadeži pod nešteto
in nebroj listja ne padajo sami.
Sočni, zreli in voljni nežnih
in pravih rok, čakajo skriti.
Telo v senci odhajajočega dneva
ni vidno v vsej svoji lepoti,
ako ga ne razsvetli drugo telo,

Pes, ki te čuva
ne pobegne pred senco,
ki ni njegova.

Stojim pred teboj z najnovejšo
družbeno sprejemljivo masko
zelo sem ti všeč.
Gledam kako spretno sukaš
svoj krvav jezik
in bljuvaš razbito steklovino...
Zadaj  za teboj, zombi,  

Solzne so njene oči...
bolečina iz njih kriči.
ne, ne prenese več njegovih laži!
zapušča hišo voščenih lutk...
še zadnji pogled na okno...
čudovito je...prepolno lepih
belih rož... a zamrznjenih...

Kot v pozni jeseni
V gozdu med obrazi, ki so te ljubili
Med njimi
Ki so obnemeli, ko je prihajala pomlad.

Štirikrat smo si podali križ
In zapeli
Da verjamemo v ljubezen
Ker vanjo smo vedno verjeli

Kaj je ljubezen?

Je čudna rastlina,
se rodi,
naenkrat zacveti.

En sam kamenček beli sem,
en, edini med mnogimi.
Nisem brilijant ne diamant
ne rubin rdeči.

Daj čebelica, odnesi me na svojih krilih,
v čas, ko sem bil še otrok,
kjer se bom počutil varno,
se ničesar bal.

Prosto je, vstopi!
Ne trkaj.
Poglej v moj kotiček,
spregovori nekaj besed.

Prosto je, vstopi!
Ne boj se,
vse sem odprl zate!

Narisala si me,
brez leska ustnic
in podaljšanih trepalnic
brez barvnih pramenov,
brez sijaja kreme.
Narisala si me naravno,
prvinsko....