Prižigam ledene sveče tvojih pogledov
z oranžno mavrico jeseni
Gorim po obrokih
vsako sredo in vsak petek
Veter me gasi

Pred Luninim oblicjem,tri zvezdice-pod njimi oblacek.

Izvezen angelcek,se ziblje na vzvratnem ogledalu!

Okica ima lepe ocke,vsaksno drugacno.

Šcepec dišečega tobaka,strojcek,papircek-dim.

Zvezdni utrinki, le kaj povedo?
Tebi in meni govorijo glasno!
Zaželi si željo,povej jo na glas,
naj sliši se v noč,
naj luna zasije,zvezde žare,

Nova religija,
grmade gorijo,
bela inkvizicija,
ptice letijo.

Natrgane mišice brenčijo,
nosijo me tja v en mrak.
Tavam, iščem, ne ustavim se!
Brezciljno se spogledujem
z razpadajočimi obrazi.
Nekdo izkopal si je oko.

Trenutek traja lahko v nedogled, dan polzi kot oljna kaplja,
mesec dni je krajsi kot pogled, leto dolgo pa se s hipom staplja.
Če imas me v sebi le gib, dva in prej grem kot pridem,
pomisli kaj sem dal in kaj vzel, če več želis, lahko uidem.
Dam lahko neskončen le trenutek, že kaplja kar predolgo pot ubira,
pogled preveč vihrav je in minljiv, že v hipu bežnem se lahko umira.

Čez sivo barje naj ponese ti oko, 
ko nad sabo vrtel boš težek meč 
in ko dušo zastrupljalo ti bo človeško zlo.
Čez sivo barje naj ponese ti oko, 
ko pred sabo zagledal boš le globoko dno.