Dotik tvoj zaigra
kot struna,
omamlja me...

Drsim ob tebi,
v ritmu plesa
zvijam se kot kača...

Okušaš, uživaš me

Čas teče prek ran in zdravi odmike od sanj.
Čas ne izbira poti in ne šteje minut.
Čas ne briše spominov, nam nemo sledi.
Čas ne išče obljub, nesmislu navkljub. 

Glasba, kraval
in nemajhen naval,
nosila si kri
in prelestna luč se zdi,
da prenesla bo rdečino
v malce ovenelo
ter prikrito bolečino.

Črno sonce zahteva črne ptice,
plavam na pesku poplave,
devet luknjic sveti na steno,
smreka si pušča kri,
jaz pa jo pobiram in vdihujem.

Zakaj naj čutil
ne bi tvojih ustnic
in gledal
s tvojimi očmi,
zakaj bi vedno
moral stati tu
in sanjati le-te?

Zbrali smo se v tem prastarem blaznem gledališču,
da proslavimo smrt telesa mrtvega duha
božanskega norca, kipečega slona.

Se spominjaš mladosti?
Skrivnosti na krožniku in igre za maj.

Desna z vajeno kretnjo zamašek odvije,
leva tresoča pograbi umazano steklo,
usta, ki včasih so znala sonce prinesti,
hlastno lovijo kapljo za kapljo gnusno omamo.

poglej nazaj!

razmišljaš, da bi se ozrl nazaj,
vendar ne veš, če je vredno.
hrepeniš in si želiš, vendar nočeš.
poglej nazaj, prosim te.

Jesenske sence so padle nate,
da so tvoje poteze
postale neprepoznavne.
Jesenske sence so padle nate
in te spremenile
v čisto abstrakcijo.

Brezizrazen obraz,
trpljenje za zaveso oči.
Jok ne pomaga,
smeh je znanstvena fantastika.
Desetkratna teža Kristusovega križa,
telo je popolnoma izmozgano.