Zbujen,
zadnji trenutek,
na školjki,
zadnji trenutek,
zajtrk,
zadnji trenutek,
v službi,
zadnji trenutek,
jutranja kava,
zadnji trenutek,
na sestanku,
zadnji trenutek,
malica,
zadnji trenutek,
tipkam,
zadnji trenutek,
požirek vode,
zadnji trenutek,
poročilo oddano,
zadnji trenutek,
na poti,
zadnji trenutek,
razmišljam,
zadnji trenutek,
doma,
zadnji trenutek,
večerja,
zadnji trenutek,
tih televizor,
zadnji trenutek,
umite podpajske,
zadnji trenutek,
zaspal,
zadnji trenutek.

Prevrelo vesolje
meče sence
na jutro

-Zapozneli refleksi-

Hodijo ljudje preko cest brez obrazov, 
meglen rdeč odsev, na licih vidim kruto ekstazo.
Glave sklonjene proti dnu v globino zemlje,
a ni miru.
Koraki počasni, negibne roke, 
solze kapljajo pred njihove noge.

Končalo se je jutro, končala noč.
Ni bilo ne svetlobe ne teme, pa sem stala  
 sredi ničesar in čakala, 
da prideš v bolestnem siju skozi moj um,...vsaj še enkrat.
Levo, desno ihtel je zvok, ki ni prihajal iz mojega grla, zvok,
ki je šinil iz ozadja moje namišljenosti.

Božanskost je v meni in v tebi,
ko sedem nate z mislimi, 
da sva pod odprtimi jadri...
Levo in desno plujeva v svojih valovih, 
v svojem šumu, pod svojim nebom.

Pretrgala sem mrak nad sabo, nad tabo, 
da bi oba obstala v vedrini in obličju čistega.
Z roko v roki sva sedela v kristalnih barvah življenja,
pa si mi sledil v vse smeri, 
a le do trenutka mojih bolesti.

Z bolečino na ustnicah, s tišino v očeh,
prijel se je za njegovo ramo,
z njim zaplesal je do nebes...
Sta postala oba se nasmejala,
brez besed v daljni kraj podala.

Sprašujem se,...
Je sploh mogoče, se sploh lahko kdo joče,
ko ima vse, ko ne pozna niti besede - življenje težko je?.
In ti ne veš in ti ne poznaš ledenih sveč na tistih obrazih,
pa ne veš pa ne znaš ljubiti, ne znaš grešiti...
Je sploh mogoče bežati brez, da bi vedel kam bežiš,
brez, da bi vedel zakaj trpiš?

Le zakaj te ne morem odgnati iz obličja svojih solz.
Vsaka zase vsak dan znova steče po svoji poti,
in na tisoče slanih poti vijejo eno samo življenjsko črto...
iz katere se vidi zdaj zbledele črte.
Ti sploh ne veš, ti moja najlepša »utvara«,
ti ne veš in ne poznaš moje duše zdaj sredi izgubljenega  
vsakdana,... zato ker te ni.