Slovar ljubezni je najino najljubše čtivo.

V njem so zapisane skrivnostne besede,
ki si jih šepetava z očmi.

V njem je najin molk.

Nihče, razen naju, ga ne more brati.
Nihče, razen naju, ga ne more videti.

To knjigo lahko odpre
le tvoj pogled.

I.
Biti nezmotljivi lokostrelec Biti.

II.
Iz neskončne razdalje prestreliti jabolko resnice
na lastni glavi.

III.
In če jabolko pade in če preživiš,
potem sta tvoj pogum in tvoja iskrenost v ravnovesju
z večnostjo.

NEPOMOGLJIVO, brez obraza
ostaja zapisano,
govorjeno kopni
z vsako besedo.

Koliko rož,
pod gomilami snega,
čaka tvoj molk,
da imenuje tiste, ki spijo
nikogaršnji sen?

Obupan, v samoti neizmerni
kot blazen kričal bi v gluho noč,
če ne bi vedel, da je nemogoč
vsak moj klic, ker gre v nasprotni smeri.

V tišini skušam vzeti to nemoč,
kakor usodo dano le prekletim,
ki moram jo molče in sam živeti,
da me ne pokonča neznana moč.

Ker sem tako obsojen na čakanje
in na večni molk in to tišino,
se zatekam v zapeljive sanje, 

Sonca sij, mrtvaškobled.
Veter smuka velo listje.
Na porumeneli svet
zgrinjajo se senčne lise.

Pust in temen gozd se zdi,
v krošnjah ždijo črne ptice.
Zvon žalobno se glasi
iz oddaljene vasice.

V ribnik kamen zdrsne tih;
mir skali se v globini.
Na zasanjani gladini
zamiglja zlovešč privid.

Gozdovi že rumeni so od časa,
kot star, oguljen ljubezenski roman.
Jesen za listom list iz rok odnaša;
ko pade sneg bo bela slednja stran.

Za modrimi vrati obzorja ugasne luč.
Zlovešče zaškrta stara ključavnica;
v deželo vstopi noč.

Mesec in zvezde.

V ribniku se mrzlo bleščijo;
trepetejo srebrne ribe in zlati srp
žanje črne oblake.

Včasih zaveje veter čez temačne hribe.
Pust in hladen je čas
do svita.

V knjižnici dvoje avtorjev,
ki se v življenju nikoli nista marala,
zdaj živita, (vsak v svoji knjigi),
tesno skupaj - s hrbtom ob hrbtu,
ker se oba pišete na S.
In ti, ki tega nisi želel vedeti.

Na tem listu leži kamen,
da ga ne odpihne veter.

Kamen,
ki mi je dolgo stiskal srce.

Teža neuslišane ljubezni
in samote; pričela me je slabiti,
kot angina občutljivega otroka,
ki ob vsakem prepihu stakne prehlad.

Nekaj je bilo treba ukreniti.
Nujno sem moral k zdravniku.

Sežigam tvoje ime.
Tvoje ime, ki se je budilo z jutranjimi ptiči
kot rosa na mojih ustnicah.

Danes me davi v grlu.

Sežigam tvoje roke.
Tvoje roke, polne topline,
nekoč tako majhne v mojih, skoraj otroške...

Dve hladni kači hlastata po meni,
dva modra plamena.

Sežigam tvoj glas.
Tvoj glas lastovice v letu,
kako mi je pel pod obokom neba.

Pod obokom neba zvoni mrliški zvon.