Izgubila sem popek rosne vrtnice
V rokah držim steblo
In trnje

Spet prihajajo spomini
Skozi čudno svetlobo

V stekleni obleki
Se dotikajo glasovi
Sten prozornih obrazov
Spačenih pod lupo
Pogleda

Prelep dan
Dvignjen palec
Nasmeh na obrazu
Ko avto ustavi
Začel se dan D. je.
Smehljaj na zadnjih sedežih
Skrenitev z glavne ceste

Ne razumi me narobe...
ker čustva obvladati se ne da.
Povedala bi ti nekaj o srcu,
ki zate bije
in zate živi
Ne odrini tega v stran
ne zakrij mi sončnega neba.

Sanje med prsti
življenje na obodu
ene misli
ko ti zrcalne podobe
govorijo resnico
ki se kopiči
v tebi

Amir ko si vržen v smisle
Amir ko žanješ kar si izpel
Amir kar te tišči v tišinah
in te v višinah zadrži
Amir ker si poveljnik črnih
in te belo pretrga
v rdeče praznine

oj
tukaj
nad dnevom

Prosim ne zameri mi
vseh izrečenih laži
ki so se rodile iz strahu
da ne izgineš
kot privid v oblaku
prosim ne zameri mi
ker jaz sem izgubila se

Še vedno mislim nate
in na srečne dneve
na mnoge čarobne noči
ko sva si preko ekrana
globoko zrla v oči
spominjam se vseh
tisočerih besed

Košček ljubezni na podplatu
z upornostjo žvečilnega
ustavlja moj korak
meni ki vedno dvakat
premislim preden stopim