Odšla bom v temo,
sama,
brez nobene luči.
Ko iskal me boš,
trpela bom.
Skušaj me najti.
Skrivam se.

Solze so trenutek sreče,
trpljenje žalosti.
Ona joče
brez milosti polne.
Soj njenih solza na mizi...
Kapljic obupane duše.
Ne vidiš jasnega neba.

Moje življenje je nekje drugje,
ni ga tukaj,
kjer dolgčas pretvarjam v zabavo.
Moje življenje je moje,
je daleč,
pa tako blizu.

Sredi mogočnega vsemira,
tam kjer duša mi umira,
pust in nemiren moj planet,
zadel v bistvo ga je tvoj komet.

Ti si ti,
kljubovaljna zobu časa,
smer znana ti je naša,
lučka upanja, ki ne ugaša.

Kot po receptu
se vse preliva
ostaja v vsakem
sladek spomin
na poželenja
iz tistih časov,
ko si radosti
preko telesa polnil.

Skrhani krožnik
in bistri potoki,
male igrače,
poredni otroci,
to se pojavi
in tudi izgine,
včasih pa sanjam
tud' druge stvari.

Eksistenca prehaja esenco,
lej, pička, mojo nedoločeno senco.
Najprej obstajam, pol se definiram,
ko da tiča svoj'ga depiliram.
Čeprav jaz nijam golega tiča,
to je sao metafora, puna bednega kiča.