Danes tu jutri tam,
vedno nekje in vedno ti
s svojim očesom gledaš,
opazuješ, določaš, daješ pomen.
Skozi prosojno sito notranjosti,
prečiščuješ snemajoče efekte
zeničnih zaznav,
ki tehtajo, kreirajo.

Listje
in mali otroci.
Vse na kupu
razmetano...na kupu.

Sam.
Zase utripam.
Svoje življenje ni nikogaršna last.
Ne dovolim drugih oblast.

Jokati,
da, točiti solze.
Kar, da ne zmrzne srce.
Ne, nočem se cmeriti.

Predam ti svoj krila,
v zameno
za zaobljubo ljubezni.

Hodi po
mokro zaprašeni cesti.
Niti za gube na svojem
razpadlem obrazu,
se ne zanima več.

V dvorani med vrstami stebrov
v dorskem slogu doprsni kipi,
torzi brez glav ali rok.

Vrata odprta na štiri strani neba.

Kje sem izgubila kompas,

ki je menjal križišča s smerokazi
in labirinte z zatočišči,

in ki mi je vselej siknil na uho
svoj pravi da...

Nekoč povedali so mi,
da ko umreš, le daleč si.
Izgineš pa nikoli ne,
če še tako to daleč je.

Rekli so mi tudi,
da tiste, ki jih najbolj ljubi,
on, ki je nad nami vsemi

Če bi imela časa le še za en objem,
bi tebe privila k sebi.
Če bi imela moči le še za en poljub,
bi ga dala tebi.
Če bi znala besed le za en pogovor,
bi s tabo govorila.
Če bi bila pred mano le še ena noč,