spet je tako...

TIŠINA
STRAH,

strah, da ostanem samo cunja,
ponošena na tujih telesih,
strgana od tesnobe,
stisnjena od samote...

Čutim tvojo prisotnost,
nebo na zahodu pošilja znak.
Obračam se, prisluškujem,
vem, vsak čas boš tu.

kje bom hodila?
kako bom hodila?
ko mi boš zvezal oči
in prerezal nasmeh, daj,
odreži še košček srca,
ki hodi s teboj...

Hodim skozi čas
a spremenim ga ne.
Vse kar počnem
skozi brezmejno minljivost
v prah se podre.

Ko srh po životu te spreleti,
trkaš s pestmi na težka vrata.
Le kdo strl bo naval strasti
in skočil skozi um poln blata.
Ko perje pavje v noči šelesti
in usta od pošasti so kosmata.
Nabada te in šklepetajo kosti,

Samo malo je še ostalo...
tvojih besed za moje uho,
ki rastejo iz korenin srca
in gredo do duše...

Strah se je naselil v moje telo,
kakor zla slutnja nepričakovanega,
da bo izpolnila neznano. 
 

Zlatorjavi kodrčki,
ki padajo čez tvoje
bleščeče, zelene oči.

Kot bela perla
razsvetljuješ mojo temo
odgovore nanizaš 
in vpleteš jih v novo kito
tisočerih vprašanj...