Opazujem misli
v njih je On.
Hodim čez hribe
vse okrog On.
kaplja čez rob
in tam sped On

S prvim svitom,
ko nas prvič oblizne zarjin jezik,
metamorfiziramo.

Naj mi tvoj
zadnji pogled
razsvetli
notranjost,
srce in dušo.

Silhuete časa
dim pošiljajo bogovom.
Mestom
ki naju ovijajo v nevidno.

Ljeto ulazi u našu sobu kroz širom otvorenu noć,
a naša tijela se ponosno maze s vjetrom ravnice.
Postelja svoju nježnost posebno rasipa pod nama,
i naše se ruke poput leptirovih krila množe zrakom. 

Lomijo se gore,
skozi luknje
kjer tece rdeća reka
Polna zgubljenih duš

V sivino  ovita
Prikrita hinavka
V mraz je odeta
Smeji se prevzetna

posnetek s Finske je eden boljših.
če se ne osredotočiš na žensko iz občinstva, ki kašlja,
začutiš ljudi, ki niso prepričani v zmago,
a verjamejo vase. zbor se je poslušal,
dirigentka je bila os.

moji predniki me učijo, naj sovražim.
jaz pa ne morem določiti,
komu pripadajo ptice. poznamo odgovor,
a si po človeško lastimo njihova gnezda,
ki naj bi pomenila varnost, ko sonce zaide.