Skrij me!
S črno me prekrij
vzemi vso to žalost, da izgine,
da izlije se v temi!
Potem me samo objemi...

V mojo dušo si ujet
z nevidno nitko v srcu mojem vpet
med nama stkana krhka vez
zdaj vem ne moreva je streti.

-izbrisano-

Nebom videla tvojega nasmeha
in nebom slišala tvojega petja
smeha nikoli več,
sreče nikoli več,
samo spomini v temi.

Vsak nov dan zarja hrepeni,
Ko se zbudi,
Odprem oči v svet kjer njega ni
Ker se zbudil ni...
V praznem jutri ga izgubljam
A vem da v pravljici se srečava.
Kot vesolje, je ta brez dna,

Brezkrvni na gori poje.
Mavrica. Bog.
Duša bleščeče črne ptice
leti čez dolino sence
vzdihujoča.

V mračni jami na peščeni gori,
duhovi prednikov zbrani v krogu.

Pogled jelena v nebo (večerno, skoraj mračno)
preden ustavi se na robu gozda pod oblaki;
fosfornih oči zamijavka maček ob ognjišču
in čebele v rojih zapustijo grmičevje.

Z roko v roki hitiva veter in jaz.
V podobah jesenskih nekje tvoj obraz.
Gole so veje in polja požeta.
Končana je pot in nova pričeta.

Nocoj bom zaspal,
kot zmeraj,
v tvojih sanjah,
polnih nežnosti.

Polnoč se bliža.
Udarja že zvon v zvoniku vrh gore.
Marija spi: Žarijo komaj zvezde le
in v mojo noč bo prikipela zarja.