Spet okno brez oči
se sklanja ven,
med sončne melodije
izginja svet,
ki sanja odtujeni ga pogled.

Odkloniš letenje
in postaneš človek.

Ne tiho, ne glasno
potuješ skozi prelestnost
petja ptic
in se ustaviš,
pred tabo ljudje
in njihove ptice.

Skozi okno sonce sije,
v tople žarke me ovije,
dan bo lep - zime ni,
po pomladi vse diši...

Pogrešam poglede
  iskrice v tvojih očeh
Pogrešam topel občutek
  tvojih prstov na mojih dlaneh
Pogrešam tvoj obraz
  na njem tvoj nasmeh

Še vedno ljubim vse dotike,
vse tiste pravljične noči,
pred sabo rišem svetle slike,
četudi te ob meni ni...

 

Povem naj ti svoje vse skrivnosti,
vse o času, ki prešel je moj obstoj,
povem naj svoje največje ti norosti,
če vedel bi, ostal tukaj bi z menoj?

Slutnjo mi zastiraš,
prevzet ves brezmejno...

Mi treš trepalnice krhke,
odstiraš hlad v neslišno
brezno divjine slasti,
ženeš bledost v ponos,
krike v zanos.

Gledam te,
ko ob meni ležiš,
tako mirno, spokojno spiš...
Gledam tvoj obraz,
široka, moška brada,
ki že spominja na jutranje britje,
lep nos, samo tvoj.

So čudne misli mi rojile,
sem vedno z njimi imel križ
kako se bo nadaljevalo
saj vidim v sebi vse navzkriž.

V dlan sem zajela lunin odsev,
si zmočila obraz,
se prepustila
ljubkovanju besed,
ki so drhtele,
me vabile v svoj objem,
prebujale čute.