prastara zgodba
je vrela
iz starčevih ust
motna
je sedala
zadaj na polje

speči sel
kraj mosta
na skali
iz rdečih cvetov
kraj njega
se s krikom poslavlja

v naročju jo pestujem
vem za postaje
v naročju jo pestujem
vem
da bo šla
že jutri

povej
na kateri strani
je tista
od šumečega rumenila
jeseni
zastrta steza
tja vodi

iz vsega,
kar nič je,
pronica v biti.
v svilnato senco,
kipečo v nebo.

oluščeno zidovje
nad bregačo
samoti je ostalo
zadnja postaja

minljivost
je pustila odtise
na zlizanih stopnicah

skozi
tisoče poti
jo je našel
iskreno
nevednico
s prvo
jasnino v očeh

1.Rosno jutro
2.Prepleteni srci
3.Aprilsko jutro
4.V roso ovit
5.Jutranja rdečica
6.Ognjena
7.Jutranji otrok

Ti si me naučil

dihati življenje.