Jaz sem huda mravljica, 
z mano pač ni šale,
nikomur vpreči se ne dam -
bi lažje šlo premikat skale!

Nemir v meni se razrašča kot bršljan,
ki urno vzpenja se po strmi steni,
ne znam postaviti se ognju v bran,
nemočna v boju sem s plameni.

Prišel si v zgodnjem rosnem svitu,
oko slepila je megla,
mladost, v naivni plašč odeta,
v mreže tvoje je zašla.

Pod sinje modrim nebom, očesu na ogled,
tam vrtnica prelestna
bohoti se v svet.

Ko gorko sonce vzhaja, iz sna se prebudi,
zdaj prav samozavestna
na moč se razcveti.

Misli bijejo krvavo vojno,
bol in jeza sta spopad začela,
zdaj  nemoč se nadme je povpzela-
kam zakopljem naj sekiro bojno?

Vso noč sem izganjal duhove.

Tiste s smehom v papirnati vrečki,
tiste s protezo v modrem lončku,
tiste z nočno posodo pod posteljo
in tiste, ki ti prižigajo svečo.

Dokaz da Bog obstaja
je v tebi oj dekle
saj ustvaril te iz raja
kot domovino je.

V cerkvi na gričku
sem prvič te vidu
od takrat pa v srčku
ni mojem več miru

Pod potnim mostom
sivih lobanj
najdem svet
in se podam vanj.

Človek ti, izgubljen sam v sebi,
ker nočeš videti v srcu - njega,
medlo svetli in te obujeva,
da bi začutil vendarle enkrat,
celoto vsega.