Naj noč razlije se med prsti
in ihti med tvojimi lasmi,
naj dan pokaže svoj obraz,
iskriv in konjev jaz,
tvojih dolgih nog.

Solze mi polzijo,ker vem da ti boš odšel brez pozdrava,brez poljuba.Le kako je to mogoče?Čas nama šteje ure.Boli me.Misel na tebe,na najine skrite noči.Ljubezen!Boli,boli,boli...Kdaj se spet vrneš?Ali sploh prideš še?Vem,to je utvara.A v meni tli upanje,da se še snideva.Jočem se...Pridi,pridi nazajin popelji naju v raj.

Gravitacija je priklenila vse njegove misli na dno duše.
Stopicljajte z menoj, čutim dom.
Povsod. Okoli nas.

Sonce neusmiljeno trosi žarke.
Fatamorgana obliva mangovec.
Sinovi puščave srkajo življenje.
Tudi Tuaregom so štete minute.
In vztrajanje.
Večno.
S kozarcem vode. 

Slap drobnih kapljic po meni zdrsi
božam svoje telo duh se miri
naslonjena na hladno steno zaprem oči
objamem prsi njih polnost nežno vzdrhti...

Ženska sem...

Zakaj molčim, si me vprašala.
Zakaj obračam stran pogled?
Kdo ranil je v globino duše?
Zakaj solze na licu spet?

Bela tančica iz svile. Prah zvezde v tvojih laseh.
Zbegan se z njim  poigravam. Dotik najinih gorkih teles.
Toplo je v tvojem naročju, krhke so tvoje dlani.
»Rada te imam..« zašepečeš. Zvezda se k zvezdi spusti.

Bele besede v belih gazeh.
Iščem zaman tvojih svežih sledov.
Drobno pršič v noč naletava.
Vračam se, vračam.
Nikoli domov.

Sem te izgubil? Neslišno sneži.
Ne dovolj ljubil? Bele gazi...
Sanjaš pokrita pod plaščem noči.

Rušiš mostove. Breg nekje daleč je.
Nisi!
Nikoli!
Nikoli ne boš!

Sanje steptane. Kdo naj verjame?
Boš kdaj?
Sploh kdaj?
Nikoli ne boš?

Ti, deklica neznana,
ovita v oblak skrivnosti,
sploh nevem kako ti je ime.