Telo tam leži.
V puščavi.
Zapuščeno,
zaprašeno.
Brez obleke in krvi,
brez svetlobe in moči.
Samo.

Bruham energijo.
Ves skozlan se hočem izogniti.
Nočem v nov krog.
Zabit v delavnik kot križanec.
Rešujem in dvigujem se.

Preizkusi svoje črke
ali zmorejo besede,
so most prek večnosti
v kamen vklesan.

Kam, kam?
Na vrhu sam,
brez izziva,
ni goriva,
Tema, megla, razpad sistema...

prve podobe
otroške igre
so pršele na
priprte veke
dvignjena pod obok
temno modre noči
mehko padajoče

razvajaš me z melodijo
klasja, ki poje v vetru
ljubiš mehkobo las,
ki jo poljublja sonce,
čutiš utrip nemira,
ki ga moje srce
bije zate.... 

prisluhni melodiji ustnic,
ki igrajo zate,
pij iz kupe, ki ti jo
čarajo moje besede,
objemi nemirno telo,
ki drhti od želje 

želim igrati s teboj
najslajšo melodijo,
ustvarjala jo bova
skupaj v nemirni noči

diham tvoje misli
skozi nevidne
sledi vetra,
ki šepeta
biserni milini
uspavanih dreves

Kje je tvoja dlan?
Popeljala bi me tja,
kjer se smreke odenejo
v srebrnino plašča sanj. 

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

O človek ti skrivnostno bitje
mučiš se in pehaš za spoznanje
postaneš suženj svojemu telesu,
ker ne uvidiš kaj ti hoče reči
prava resnica, ki živi v tebi.