Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?
Objokana?
Oh, daj mi mir!
Kaj ne vidiš, kako sem raztrgana?!

Klin stoji sredi polja.
Na njem mrtva ptica.
Čisto navadna,
čisto krvava,
čisto sama na soncu,
prepolnem  svetlosti in modrosti
iz mojega življenja.

Ritem.
V njem se izgubljaš.
Sanjaš...
Luči.
Motijo.
Veš, pregloboko svetijo,
vate vidijo...

Smrtno Življenje Skozi Lepoto
Dih Vetra
Stolp
Ljubezen
SeStav
v Ovalni Kanti
Danes
Spiralno Dno Čaše
Še en Lik
Rad ...
Načet Začetek

drzni veter iz ravnice
megló razpihal je v mehki puh
da iz gnezda prhnile bi ptice
čarovnikov klobuk postal je potepuh

si hodil že po takšni čudni poti?
si bil že kaplja dežna v suši, žarek v samoti?
in legel v utrip, ki je le sluten in ovit v meglo?
in segel v južni veter, ki pozimi spremeni se v steklo?

Zabadam v les,
ki gnije od starosti.
Praskam ga po prsih,
poljubljam po ustih.
Počasi se tanjša in izginja...

Človek ne ve,
da je podoba sveta tako trhla!

Jaz sem zavesa.
Umazana.
Vedno zagrnjena.
Ti pa si maček;
plezaš po meni in me zbadaš
s svojimi kremplji.
Zadirajo se vame, raziskujejo...

Zastal sem v koraku. Brez besed.
Nisem podoba, ki ti buri domišljijo.
Jaz sem drugačen. Ko boš spet
iskala drobnih niti, ki polzijo
skozi čas morda prav on te bo preklel.
Prav on, ta čas, ki te je vzel. In veš,

Priplezaš iz brezen
šepetaš neresnici
poljubiš mi stegna
popiješ mi limfo
da zbolevam za upanjem
izginjam pod strahom
umorim odgovore