Vse lepo je in vse prav
le tisto, TISTO drugi si že dal.
Sicer je zgodovina,
a kot puščica spomina
bojim se, da te oplazi.
Lastno srce mi zapazi
kako sem sedaj izgubljena...

Ni mi dano sprejeti,
kar lahko prejela bi.
Ni mi dano razumeti,
Da tebi to se normalno zdi.
Da ne vidiš moje solze,
se delaš, da se ti mudi.
 

Za besedo čarovnije,
pride val domišljije.
Kot blisk nebo umije-
kot konec histerije.
Le beseda tvojih ust
v meni plod odkrije
in dotik teh ljubkih rok

V življenju samotno na tiru
počivaš v miru,
drhtiš kot list lipe
v lahkem vetru,
nespretno, grozeče.

Do sedaj je dovolj
dovoljenih stvari,
sedaj se začne boj,
s katerim se ničesar ne dobi.
In spet v pralnico,
na opazovanje
se pelje moja duša,

Preživljam bridke ure,
ker pustil sem vase
nedolžne nje poglede
zaljubljene vame.

V sebi čutim bolečino
ki me muči in pesti
ob vsej krutosti na svetu
ki ji konca ni in ni
kakor mnoge druge
tudi mene muči dejstvo
da je vse preveč gorja

Mnogo drobnih je stvari
da se dan nam lepši zdi
to je toplo sonce zjutraj
ki nas v novi dan zbudi
to je ptičev žvrgolenje
ki naznanja nam življenje
to prijazen je nasmeh
iskra sreče v očeh.

Skrbna mati je
in ljubeča žena
je najboljša hči
dobra in poštena.
Res mi je za vzor
ko premaga vsak napor

Kje si dragi tujec zdaj
se boš vrnil kdaj nazaj ?
nazaj na tisti najin kraj
kjer sva se spoznala
tiho si obljubo dala.
čakam te že leto dni
tebe pa še vedno ni
da ogreješ mi dlani.