Puhnil zadnji cigaretni dim sem skozi usta,
jutra vsa bila le vedno bolj in bolj so pusta;
pa kje je ona, kje je dom in kje uspeh,
povrh pa zloba in zahrbtnost v vseh...

Življenja smisel vidiš ne.
Sama sebi smiliš se.
Nikomur ljubezni ne razdajaš.
Čudiš se, kaj vse prestajaš!
Ni človeka, kot si ti.
Vse mora tebi v prid služiti!
Zakaj le blodiš in v prazno moliš?!

Izginja tam. Se mi smeji. Ne spet zaman. Ne v temi! Ko noč zdaj pride in me lovi, mi moč poide in luč mori!

Nebrzdan smeh iz prazne, opustošene prerije, samotne dežele,
pozabljeno ne izrisane na natančnem, uradnem, geografskem zemljevidu
prekrasnega, nagega telesa.

Je temno noč zbudila zarja
oživela ves duhovni svet
vsi so čakali le njega,
da požene v njih razcvet.

Segam po silhueti časa, ki skozi prste mi polzi,
minute stapljajo se v mesečini, ki le bledo še gori,
brezčasnost pa v duši moji, oklepa preteklih se strasti.

Ležal je tam v zibki za vrati
zapustila sta ga oče in mati.
Nihče se ne zmeni zanj
joče, ihti na ves glas
nikogar nima, ki bi pazil nanj.

Ja rime so res fine privrejo na dan, ko prav vse te mine. Če pa rimam dodamo še note so to neprecenljive vrednote. Vzameš pero in papir v roke napišeš, kar ti narekuje srce.

Ta ptica več ne more poleteti,
čeprav ni strta bela ji perut.
Zaman v to gnezdo prazno, zapuščeno
si jutra sončni žarek utira pot.

Ko čez mnogo let
bom vse to brala,
kar tebi sem posvetila,
tebi poklonila,
bom zopet zajokala;
da sem te ljubila,
a te zaradi let izgubila.