Patetično
a naenkrat mi je ostalo
le še računanje iksov
ki postajajo vse bolj barviti.

Natoči se mi
kot čisto vino
v kozarec
da te izpijem
po kapljicah
te po sebi izlijem
da čutim prelivanje
tebe v sebi
brezsramno
te užijem okušam
in se s tabo opijem

Mehko drsiš s prsti po njem.
Nežno podarjaš temu občutku sebe.
Počasi,
kot sočna jagoda,
se predajaš,
popuščaš.
Tvoj sok je tvoja milina.

Gledaš me.
Sprašuješ.
Ne odgovorim ti.
Ne morem.

Trepečem.
Čutim te.
In nočem, da greš...

V temni noči luč gori.
Mar to sem jaz - mogoče ti?
Le kdo bi vedel - vse že spi,
ko duša moja še lebdi.

Zakaj stran s tišino, saj ni nič narobe.
Zakaj ni to lepo,
vsa ta megleno bela praznina.
Kar izgubi se pred očmi,
potem še ti izgubiš se vanjo.
Zakaj vedno samo kričati?
Jokati, stokati, ljubiti?

Samo tiho bi rada bila.

Sonce se smeje,
luna še spi,
naša Taia pa veselo
se v zibki smeji.
Ponosni smo nate,
srečni smo vsi,
samo veselje in zdravje naj se te drži!
Naše srce se smeji,
saj polno ljubezni in sreče,
v njem zate žari!

V noči,
ko angeli
padajo v svoja zrcala,
mi z ustnicami
netiš ognje.

V čigavem poldnevu ljubezni
sva zamedila poljube?
Na drugi strani bivanj
so milostne sence.
Čarovnija upanja
napolnjuje zatohlino notranjih vodnjakov,
ki sva jih s čudeži izkopala.
Spoznajva zdaj svoje rane
in dajva si bisernice v oči.

Daj, skuliraj se,
obriši te nesmiselne solze
odvrzi končno že
ta videz žalostne klovnese
ko vendar dobro veš
da na tej poti kamor greš
ni upanja ,da njega kdaj uzreš.