Vse je mirovalo,
srce je vztrepetalo,
nekaj se je spremenilo.
Kaj se je zgodilo?

Men se je strgal,
ne morem vrjet,
cele dneve pišem,
kot da sem zadet.

Ne želim samo s tabo,
v parku sedeti,
želim si s teboj,
tudi noč preživeti.

Tebi se tole,
čisto zabavno zdi,
jaz sem pa star,
se mi malo mudi.

Preseli se z Viča,
imam tiča in pol,
boš videla hudiča,
ti noter ne bo šel.

Takoj sem se ovedel,
napako sem storil.
sedaj je že prepozno,
ne bom ji več težil.

Komaj misel to zapišem,
telefon mi zazvoni.
Na drugi strani ona,
z togoto spregovori.

Midva sva zgodovina,
nočem te več videti.
Prehitro je končala,
nisem se mogel niti opravičiti.

Sploh ne vem zakaj,
kje, kako in kdaj,
vse se je spremenilo,
to življenje ni več raj.

Sploh ne vem kam,
zdaj, ko sem sam.
Ven me sploh ne vleče,
čas pa hitro teče.

Sploh ne vem kje,
naj srečam njo,
tisto pravo žensko,
z katero mi lepše bo.

Sobota je danes,
sončno bo.
Jaz sem pa Janez,
ali bo šlo.

Gospa se obrne,
in nasmeji.
prosim pomagaj,
me hrbet boli.

Tvoje besede bolijo,
v glavi mi donijo,
ponoči me morijo,
spati ne pustijo.

Imela si vso pravico,
govorile so resnico.
Res so me prizadele,
pa me nebi smele.

Nisem se pripravljen soočiti,
v podzavest sem jih potisnil,
svoje zavestne odločitve,
iz moje preteklosti.

Poznam dekle,
z očmi vse pove,
Ko pa še usta odpre,
ti je žal za vse.

Ne želim s teboj govoriti,
pusti me pri miru!
Jaz sem Ana,
ti bom že dala vetra.

Ne želim s teboj oditi,
si preozek zame.
Imam diplomo iz ekonomije,
ti pa preveč bujne domišlije.

Ta tvoj takoimenovani talent,
ni vreden niti en cent.
Ni vreden počen groš,
vrzi te pesmi v koš.

To se pa ne sme,
v koš pa že ne,
te pesmi so moje,
bolje mi ne gre.

Dama me je za rit prijela,
oba sva v obraz zrdela.
Svojega plena ne izpusti,
vse skupaj se ji smešno zdi.

Drugič me prime za rit,
postanem bled kot zid.
Popolnoma otrdim,
ko ji v obraz strmim.

Potem se nasmehne mi
in izzivalno trdi,
naj si neham domišljati,
da se me dotaknila ni.

Zelo dobro izgleda,
tega se zaveda.
Poglejte to damo,
v glavi ima samo slamo.

Iz mene seveda zavist govori,
ker ne morem je imeti.
Drugega je izbrala,
da bi v boljši hiši stanovala.

Drugega mi ne preostane,
da osvestim bralce zbrane,
Ženske te ne morem vzeti,
moral sem za pero prijeti.