Po srčnem pozdravu,
sprašujem se,
al vzdržal,do večera,
brez tebe bom.
Lepo je s teboj,
noč preživeti,
s teboj se ljubiti,

Zaupaj ozračju, ki te hrani
prisluhni mu ob vsakem koraku
vsak trenutek je predstava
začuti vse te ponudbe v zraku.

Spoznala sva se sredi gaja,
tam v sredini maja,
cvetele rožice v lepoti,
kot ti v vsej svoji dobroti.
Imela sva se fino,kot je opojno vino,
in ko si me zaročil,
si me po rokah nosil.

Navihano početje luninega žarka
v mojem spočetju poplesuje,
igra se z DNK strukturami,
iskre skriva, luna dela, da in ne nagaja,
je že prav tako: le komu ni?

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do korenin hiram.

Gda na zahodu vzhaja sonce Horizont je sešil zemljo z nebom Upam se Vse je dovoljeno, na pusti obali Skakalec se poveže v kamen Moja pohižna ljubezn gleda skozi kletno okno Zakaj imajo ženske 469 kosti več kot moški Zakaj imajo ženske manjsša stopala kot moški Zakaj ženske ne smučajo In zakaj sonce zahaja na zahodu Srce si je treba iztrgati

In režem črte s koraki
globoko odmevajoče temeljito temačnimi

Čez dan
Čez mesec
Čez naju

Na široko zrem v novi svet,
ki kaže da bo dalje z mano, kot pa slabo leto;
v bistvu vidim, a sem slep,
nepopisan kažem interes hvaležnosti za vse spočeto;

Kje so sanje mrtvih trupel, v bedi pomečkanih src,
kje se nanje zvrne blato, nekončanih želj in upov?
Zdaj se meša beda s srečo in prodaja le instant produkte,

Žal mi je, za bedne stihe,
ki polnijo tišine glas.  

Žal za truplo ohlajeno, ki ga je pokopal čas.
Žal za solzo pretočeno, ki zalila je obraz.
Žal za sekundo meni dano, ah, kaj bi pravil ti naglas.
Žal za mirno agonijo, spet pripeljal jo je plaz.
Žal za življenje poteptano, z lažjo postlano v laž.

Če bila bi cvetlica, roža prelestna,
bila bi najlepša, kar jih zeleni.
Kronana z zlatom, čedna nevesta,
v soncu slepila nas uboge ljudi.