Približal sem sebi samega sebe
spoznaval ustroj svojih silnic in želj
razkrival kaj drugi nosijo v sebi
primerjal in vagal s čim sem obdan.

Duša kriči od bolečin obžalovanja,
misli potujejo naprej in se v krogu zopet vračajo na začetek,
v glavi odmev monologa
in telo je ujeto v neskončno mrežo tesnobe.

Eko prinaša psalm,
poln modric in odbijanja,
preoblikovan v žametni dotik,
ki prihaja razvedriti osamljeni spanec

Sestavljanka iz različnih, papirnatih koščkov, tvori moje hitro izginjajoče življenje ranljivo,
saj je to vidno, dano brez prisile
na detajlen vpogled postavljeno pred lačne oči celega sveta.

Govorim, da sovražim vse ljudi - lažem!
Rad bi jih sovražil, a na žalost tega ni v meni.

S trditvijo sovraštva tečem v objem samote
stran od tebe - to nisem jaz.

Ne morem sovražiti ljudi
in to dejstvo sovražim.

Ne motim oglušelo, zobato zver,
iz zibelke peščene pradavnine rojeno,
ko globoko dihajoč spi,
ter s potresnim tresenjem,
luknjaste trebušne stene,
pripravlja nestabilna tla,
k nihajočim, hipnotičnim premikom.

Kadarkoli si se lahko vrnil,
nisem te spraševala,
čeprav je v meni divjala nevihta,
s točo, snegom in poledico.
Nisem imela dežnika in
na nogah sem komaj lovila ravnotežje.
Vendar nikoli nisem padla.

Črn panter tetoviran na hrbtu.
V rokah slovenska zastava.
Na ustnicah sled Prešernove Zdravljice.
V denarnici tolarji za spomin.

Človek, ki ne obstaja.

Stojiš prav na robu svojih misli
zreš v neznan svet pred seboj,
pogledujoč dol se bojiš padca
in zbiraš pogum.

Kriče se zbujaš iz morečih sanj,
upajoč, da je vse za tabo,
da se ti ni več treba odločati

Gledal sem sosesko v luži
sem videl sliko resnice in laži
v tem trenutku se sprašujem
kje pa v meni laž živi.