Počilo je,
zanetila je zvezdni požar,
raztreščila na tisoče
majhnih zvezdic,
ki zdaj pokrivajo nebo,
druga ob drugi plešejo,
svoj sijoči ples,

Krog je vedno zaključena črta
krog je življenje vseh nas ljudi
kdor ga sestavlja iz pravih trenutkov
ta svoje življenje pravilno živi.

Nad oblake potujem...
In le ti,
le ti veš kam letim...
Moja melodija
...nima začetka in nima konca... 

A veš, da še sanjam? Še iskra gori;
nad mano so želje, utrinki noči.

A veš, da še čutim? Razprta je dlan;
prelivajo čustva, v svet se prostran.

Iščem zavetje za svoje sanje.
Naj bo spleteno ali sešito,
majhno, veliko, tesno, ulito,
Le da bo sanjam dosanjati srečo.

Tresem se znotraj sebe.
Trese se spodnja čeljust.
V resnici se sploh ne tresem.
Trese se samo desni kazalec,
ne prenese pritiska svinčnika,
ne prenese nepotrebnega pritiska
svinčnika v mirovanju.

V višave se vzpenjaš,
visoko v nebo,
razprostiraš svoje veje,
mogočno,
bohotiš se,
kot velikan,
ves si v zelenem oblečen,

Vonj po tebi,
omamlja me,
vsa dišiš,ko
k meni se prižemaš,
ves sem tvoj,
vsak moj dotik,
v valove te potegne.

Prišla si potiho,
sanje mi dala,
da z menoj bi spala.
Sanje resničnosti,
naj zadiši po tebi,
ko te poljubim,
pokleknem pred teboj,

Težki so dnevi,
še težje noči,
ko tebe dragi,
ob meni ni.
S teboj čutiti,
s teboj se zbuditi,
s teboj hrepeneti,