Rad bi zaspal in se ne več prebudil.
Utrujen sem od potovanja.
Steza je dolga, predolga in ta iskanja mi črpajo moč in poslednje atome.
Tako sem utrujen. In dvome,
ki hotel sem jih razvozlati puščam za drugič.
Pustite me spati!
Saj ne bi nikoli ničesar razrešil...
Poskušal sem, trudil se a vse zaman!
Saj bo še časa!
Prosim, ugasnite sonce, zatemnite oblake...
Res sem utrujen.
Ogrinjam se v plašč iz noči
stkan iz srebra prvih zvezd in iz žarkov
poslednjega sonca.
Tu sem doma, utrujen, resnično utrujen...
Zdaj končno  prispel sem do konca!

Včeraj sem spet jokala
kot majhna deklica.
Kot takrat, ko
si sestradan volk
iskal moje srce.
Nato si ga požrl.
Nasitilo te je.

Se pomniš,
ko sva metala kamenčke,
sedela ob reki,
sredi vasi.
Delila sva si sanje,
v šolo z roko v roki,
sva hodila, 

Deževen je dan,
ves meglen,
a jaz,sem v mislih ,
pri tebi,
ko se približaš mi,
stisneš topel poljub mi,
vzameš me k sebi, 

Omamni vonj,
kako si te želim,
navdajaš me,
opajaš me,
z menoj si,
ko sem v stiski,
z menoj si, 

Bla je ena učiteljica,
ki vsi so se je bali,
kar je ona napisala,
vse je sproti zbrisala.
Niso mogli ji slediti,
a vse bi mogli narediti.
Ko kontrolno so pisali, 

Čutim v sebi to moč,
neponovljivo,
to moč življenja,
samo energijo,
ki me prevzema,
strašno me zajema.
Vse prav vse,

Odpira se vesolje,
odpira se zemlja,
prihaja raja,
gledat,kaj se dogaja.
Radovednežev nikoli odveč,
odpira se mi misel,
vsak je sam svoj gospodar.

Ta tvoj topel poljub,
brez dolgih obljub,
v dolgih večerih,
greje in objema me.
Komaj čakam,
da snideva se,
objem ta vroč,

Nekoč živel je deček,
bil je zelo ubog,
od rojstva na vozičku,
izgubil kmalu starše je.
Ker sorodnikov ni imel,
ga je dom prevzel.
Za njega so lepo skrbeli,