Samokolnica polna lesa, gledam,
kamnita miza gosti veselje, uživam,
spet vikend razžira napetost, oživljam,
v meni budi se ljubezen, živim.

Me pot zanese skozi gozdove
v brezpotju življenja mnogih dreves,
naenkrat zagledam njihove roke
posekane veje in štore vmes.

Rjavim pod kožo
v barvi oljčne repice
navidez nikoli končane
z mojim samotnim drevsom na sredi
prepolnim popolnosti

Od nekdaj sem si želel imeti zlate ribice.
Da bi plavale med kapljicami hotenj in jih obrobljale z realnostmi.
Med njimi si tudi ti.

Govorim naučeno se oblačim po modi
reklamam verjamem, kam me to vodi.
kdo sem, se vprašam, kot pajac se ponašam
kje je moje mišljenje moja osebnost
kje so tisti občutki, ljubezen, zasebnost.
Nočem več biti neka lutka na niti
svoj hočem postati že danes, ne jutri.

Gorje,če sonce nam ugasne
hudo,če voda nam presahne
joj,če vetrc preneha valovati
kaj, če ogenj neha prasketati
saj imamo še tebe
peti element, ljubezen
ta pa zadosti ni,
da naša ljuba zemljica
še naprej za naše potomce živi.

Legel si k meni
objel si me močno
zanetil iskro v temi
šepetal, poljubil me strastno

Spet
posegaš vame
kot vampir
sesaš mojo bit
ko grabiš mojo dušo
in uničuješ vse
kar sem

Moja boš,
saj tako si želela,
ali ne?!
Ustavi se,
se bova poigrala,
to bo mala šala,
jaz tvoj sonček bom,

Ustvarjam seme samega sebe
zato sem prav tu prišel na svet
rastem in širim si svoje bistvo
da ne ponovim spet Ikarjev let.