Zeleno,rdeče in rumeno,
veter s krošnjami se igra,
drevesa gibljejo se,
svoj ples imajo vsaki dan.
Vsa v barvah,
spreminjaš se,
prelepa si,ti pomlad,

Naju je dobila kemija,
ta posebna energija,
reče se ljubezen ji,
vse se nama lepo zdi.
Vedno bova se ljubila,
gledala se v te oči,
načrte bova delala,

Imam te rad,
pa te ne dam,
imaš zlato srce,
ki vse mi pove.
Tvoje zelene oči,
mi govorijo,
tvoje tople roke,

Leti ptica - leti tja,
kjer se v prostranih morjih dan v noč konča.
Leti ptica - belih kril,
da s soncem se utopiš v temo neznanih sil.

 

Ne išči me!
Saj dobro veš...
ni treba, ni treba me iskati.
Vem, da predaleč,
a vselej na tvoji strani sem srca.
 

Med nežnimi zvoki ji duša lebdi.
V višine neznane dviguje pogled.
Da z žarki bi sonca pustila ti sled...
Morda pa uzrl boš spet njene oči? 
 

 S kriki pesem to pričnem
 električne kitare,
v temnici gospodar
in suženj omame,
in če te premami
zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem
 v tri krasne konkubine.

Jesenske meglice
razblinile so se.
Zdelo se je,
da pred mano topel
jesenski dan je.

Luna povej,
kje hodi?
Zakaj ga še ni,
kje zdaj blodi,
je mar že v drugem,
zdaj objemu?
Je v njenem?

V svojem svetu sem,
ne zdrami me nič,
še kar naprej,
vleče me,
da okusim tvoje,
čutne ustnice,
misel na tebe,