Veš,
znova sem padla.
Krvaveče koleno, dlan.
Ob meni stojiš,
se mi smejiš,
brišeš solze,
brišeš kri.

Lahko bi umrla ob tej romanci,
ob tej čudovito beli  poroki.
V minuti bi zaplesala valček.
Ta oda me polni z radostjo.
Zaigrala bi na čarobno piščal.

Zbujam se ob moškem,
ki je iz mene naredil žensko.
Pišem pesmi v njegovem objemu
Ničesar drugega ni več;
le on, svinčnik in papir
ter najpomembnejši del mene.

Imaginaren prijatelj ...
Je umetnik, metalc, modrec
Rahločuten, drugačen, velik
Moja duša dvojčica
Nekaj globokega
v tem plitkem svetu.

Sive ceste, hiše, obrazi, nebo
Sive moje misli in srce
... drobna lučka upanja ...

Je vzcvetela pomlad
tudi pri vas,
kjer čas teče drugače?
Je pri vas tudi že maj,
saj  za nas je  tvoj kraj
povsem  imaginaren
in dimenzijsko nestvaren.?

Zdaj kot sneg,
brišem te
z vso močjo trudim se,
da pozabim te,
se noč prikrade
lunin sij
te zopet povabim
znova čakam te.

Ha, misliš, da me ubijaš,
ko se hvališ, s svojo novo prihodnostjo?
Misliš, da sem res tako majhna pred teboj,
da bi se za vsako tvojo srečo zlomila,
ker te ne morem imeti?!

Nočem te imeti!!

List papirja pred menoj,
kje si danes ti nocoj?
List papirja pred menoj,
zaradi tebe pesmi pišem,
nobene te besede ne izbrišem,
pravkar napisala bom,
ljubezen najina velika je,

Neskončen je ta trenutek,
s teboj,
tvoji prsti čarobni,
vsak dotik tvoj,
razvnema me,
vzburja me,
kako dišiš po neznanih